Čustva naj bi odražala naš vrednostni odnos do zunanjega sveta in samega sebe. Čustvenega izražanja se nekako priučimo skozi dobo odraščanja s spremljanjem okolice ter posnemanjem staršev. Ljudje imamo v možganih, za razliko od živali, razvit zavedni sistem, zato lahko ob doživljanju čustev zraven tudi razmišljamo in stvari toliko bolj ”zakompliciramo”. Čustvo je sprožilec, ki v nas vzpodbudi potrebo po določeni akciji. Čustvo je naš nagonski odziv na določeno situacijo. Sama lahko pomisliš, kako se odzivaš, ko se znotraj tebe začnejo pojavljati mogoče ne tako prijetni občutki strahu, sramu ali žalosti. Velikokrat bežimo stran, se skrivamo in ne dovolimo, da bi se te stvari izrazile, kaj šele, da bi si dovolile biti z njimi prisotne, ko smo obdane z drugimi ljudmi. Čustvo je jezik naše duše in meni je najlažje razumeti, da s temi impulzi prejemam zavedanje, da sem daleč ali blizu moje resnice. Menimo, da je določena oseba ali situacija tista, ki v nas izzove določeno reakcijo, a vendar v resnici nikoli ne gre (le) za drugo osebo, ampak za sprožitev zastale energije in ujetosti nekih prepričanj ter vrednot, ki so v nasprotju z nami. V Avstraliji sem svoje coaching stranke učila, kako ponovno čutiti, zdravo izražati čustva in priti v stik z njimi. Čustva so kot biseri, ki se svetlikajo in nam kažejo, če so naše meje prestopljene, če je nekdo rekel ali naredil nekaj, kar ni v skladu z našimi vrednotami, so tudi kompas naših preteklih izkušenj ter ran. Skozi čustva se lahko veliko naučimo o sebi in tudi drugim, damo možnost, da nas bolje razumejo, ko jih znamo zdravo izraziti.
Namig:
Draga Alkimistka, ko zaznaš določeno čustvo, ki je zate neprijetno, in ga po navadi skrivaš, bežiš stran ter ga poteptaš, ti predlagam, da v tistem trenutku ostaneš prisotna z njim in ga objameš. Dovoli si čutiti, karkoli že čutiš, in dihaj v ta predel, v katerem zaznavaš največjo kontrakcijo. Vdihi naj bodo polni, trebušna stena naj se odpira v prostor in izdihi še daljši, ko popek povabiš proti hrbtenici, in na ta način pomagaš trebušni preponi, da se dvigne in iz tebe potisne vse staro in toksično.
Ne govorim o tem, da te čustva preplavijo do te mere, da se v njih vsakič znova popolnoma izgubiš ali da vodijo tvoja dejanja in življenje, ampak da jih znaš sprejeti kot del svoje celote in si dovoliš izraziti vse dele tebe. Da se ne skrivaš in izogibaš tistemu, kar je ranljivo in te spravlja iz cone udobja. Ko se odpremo samemu sebi in pričnemo spoznavati tudi svoje senčne plasti ter jih sprejmemo, te ne bodo imele več moči nad nami v temu smislu, da bi upravljale in vodile naše življenje.
Nič ni narobe s tem, da začutiš strah. Nič ni narobe s tem, da te je kdaj sram in celotno telo na to odreagira. Kako si lahko stabilna in prisotna, ko se sprožijo te impulzi znotraj tebe in dovoliš, da to opazijo tudi drugi, ne da bi od tega bežala, se skrivala ali se za to sodila?
Naravno stanje našega Bitja je stanje čistega miru in ljubezni, vse ostalo so izkušnje, okušanje in doživljanje vseh barv in lepot življenja v tej resničnosti in času, ki nas s svojo sporočilnostjo in voljnostjo čutenja vodijo nazaj v samo središče naše resnice.
Uživaj v tem, da s svojimi čustvi postaneš intimna in si končno dovoliš objeti svojo celoto.
Z ljubeznijo,
Ana